Vendar ne, zdi se, da še ni prišel čas, in da bomo morali na spremembe v tej smeri še počakati.

V nadaljevanju sem se omejil samo na določbe o stroških kazenskega postopka, bolj konkretno pa prav na vnaprejšnje izplačevanje nagrad postavljenim zagovornikom, saj so se mi v zvezi s tem pojavljala številna vprašanja, na katera si z dosegljivo literaturo nisem mogel zadovoljivo odgovoriti, tako sem polemično prikazal sedanjo in predlagano ureditev in nakazal smer, kateri naj bi snovalci sprememb sledili.

V četrtem odstavku 94. člena ZKP¹ se za besedo “izdatki” vstavita besedi “in nagrada”. (3. odst. 14. člena zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP²)

Res je, da novi Zakon o kazenskem postopku potrebuje spremembe in prilagoditve, saj so to narekovale zakonodajalcu tudi nekatere odločbe Ustavnega sodišča. Toda zakaj spreminjati poglavje o stroških in sicer konkretno 4. odstavek 92. člena, ki določa izplačilo potrebnih izdatkov zagovornika vnaprej. Res, sodišča so vsa leta brez opore v procesnem zakonu in na njegovi podlagi izdanih pravilnikih izplačevala vnaprej tudi nagrade po uradni dolžnosti postavljenim zagovornikom. Ali je mogoče razlog v tem, da so v zadnjem času nekateri sodniki, ki so, četudi so si omenjene določbe enostavno gramatikalno razlagali, pomislili na prednosti takega tolmačenja in enostavno začeli zavračati vnaprejšnja izplačila nagrad odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti? V pritožbenem postopku pa so prav ti zagovorniki v večini primerov uspeli, četudi za drugačno odločitev enostavno ni materialne podlage.

Nagrado in potrebne izdatke zagovornika in pooblaščenca zasebnega tožilca ali oškodovanca mora plačati zastopani ne glede na to, kdo je po odločbi sodišča dolžan plačati stroške kazenskega postopka (97. člen ZKP). Nadalje zakon določa nekaj izjem, vendar v primeru zagovornika obdolženca je ena tudi v obravnavanem 4. odst. 92. člena. Zagovornik je v tem primeru postavljen s strani sodišča, tako se mu tudi priznavajo in izplačujejo potrebni izdatki iz sredstev sodišča. Ker pa je inštitut subsidiarnega tožilca korektiv legalitetnega načela ter varuje poleg oškodovančevih tudi splošne družbene interese, se vnaprej izplačujejo tudi potrebni izdatki pooblaščenca oškodovanca, vendar zopet le, če je postavljen po uradni dolžnosti (vendar to v obravnavanem primeru ni pravno relevantno).Vendar so to le stroški – potrebni izdatki, med katerimi pa ni zajeta nagrada za opravljene storitve.

Ne vem, kaj je imel v mislih zakonodajalec glede interpretacije in posledic obravnavanih določb in to tako v novem kot tudi v prejšnjem procesnem zakonu. Sam pa bom poskušal v nadaljevanju utemeljiti, da na začetku citiranega popravka ne potrebujemo, saj nam bo prinesel več škode kakor koristi. To je vsekakor moja predpostavka, ki pa jo bom poskušal v nadaljevanju podkrepiti z dejstvi; z besedico “nam” pa sem imel v mislih sodišče, z njim v zvezi državo in sploh vse oškodovance s kaznivimi dejanji.

Zdajšnja in poprejšnje ureditve

Prejšnji ZKP³ je v 4. odstavku 95. člena prav tako kot sedanji procesni zakon v 4. odstavku 92. člena urejal izplačilo naprej (bolj primerno bi bilo vnaprej) le potrebnih izdatkov postavljenega zagovornika. Vsebinsko povsem enaka je določba 24. člena pravilnika o povrnitvi stroškov v kazenskem postopku⁴, le da namesto termina “naprej” uporablja “vnaprej”. Bivši podzakonski akt kazenskega procesnega zakona pravilnik o povrnitvi stroškov v kazenskem in pravdnem postopku pred rednimi sodišči v SR Sloveniji⁵ pa glede vnaprejšnjega izplačila stroškov zagovorniku postavljenem po uradni dolžnosti ni določal nič. Tako bi bilo mogoče po prej, kakor tudi sedaj veljavnih določilih procesne zakonodaje, po uradni dolžnosti postavljenemu zagovorniku vnaprej izplačati le njegove potrebne izdatke, ne pa tudi nagrade za posamezne odvetniške storitve.

Kontradiktornost z odvetniško tarifo

Sodišče odloči o povračilu stroškov zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, na predlog zagovornika. Zagovornik je upravičen do plačila v roku 8 dni po priglasitvi stroškov za vsako posamezno opravljeno odvetniško storitev – v primeru zamude s plačilom pa tudi do plačila zakonitih zamudnih obresti. (3. odst. 16. člena odvetniške tarife⁶) Odvetniška storitev pa obsega vsa opravila, ki jih odvetnik opravi za stranko zaradi nudenja pravne pomoči v njeni zadevi na podlagi pooblastilnega razmerja, po naročilu stranke ali po uradni dolžnosti, zato ni nobenega dvoma, da obsega tudi nagrado zagovornika.

Odvetniška tarifa je podzakonski akt, sprejet na skupščini Odvetniške zbornice Slovenije in h kateri je dalo soglasje Ministrstvo za pravosodje, vendar ni zadostni pravni temelj, na podlagi katerega bi morala sodišča izplačevati nagrade postavljenim zagovornikom vnaprej. Toda kljub temu, da se v skladu z četrtim odstavkom 92. člena ZKP vnaprej izplačujejo le potrebni izdatki postavljenega zagovornika, zagovornik s tem ni oškodovan, saj se upošteva vrednost točke po tarifi, veljavni na dan odmere, število točk pa po tarifi, veljavni v času izvršenega opravila (1. odst. 16. čl. OT)

Velja pa opozoriti, da predhodna tarifa o odvetniških storitvah⁷ sploh ni urejala posebej povračila stroškov zagovornika po uradni dolžnosti. Tako je zanimiv pregled, kako so si odvetniki najprej v svoji novi odvetniški tarifi protokolirali večje pravice, za katere niso imeli opore v nadrejenih aktih, in sedaj ob spreminjanju kazenske procesne zakonodaje so se prav ta določila znašla med predlaganimi spremembami. V tako pomembnem aktu, kot je ZKP, pa bi to pomenilo takorekoč trajno spremembo, katere popravo bi le stežka dosegli. Zato velja sedaj, če že ni prepozno temeljito premisliti v opisani smeri. Poudarjam, da bi ob spreminjanju posameznih delov ali pa samo ob drugačnem tolmačenju razmerij med udeleženci kazenskega postopka morali bolj poglobljeno in precizno predvideti vse posledice, ki jih navedene spremembe doprinesejo s seboj, ter njim ustrezno v celoti prenoviti vse zadevne določbe zakona in z njim v zvezi izdane podzakonske akte.

Razmerje med zagovornikom po uradni dolžnosti in obdolžencem

Obligatorna obramba se v kazenskem procesnem pravu predpisuje predvsem zaradi načela enakopravnosti strank v postopku. Obdolženec sme tako ali tako imeti zagovornika ves čas, ko teče kazenski postopek, vendar v primerih, kjer imajo lahko ukrepi oz. kazni s strani sodišča hujše posledice za obdolženca, ali ko so na strani obdolženca vzroki, ki preprečujejo uspešno obrambo, je obramba po profesionalnem zagovorniku obvezna.

Iz 1. odst. 97. člena izhaja, da mora obdolženec prvenstveno sam kriti stroške zagovornika, razen ko nagrada in potrebni izdatki zagovornika obremenjujejo proračun. Tako mora npr. zasebni tožilec, ki s tožbo ni uspel in niso podani pogoji iz 3. odstavka 92. člena v primeru katerih obremenjujejo stroški proračun, refundirati nagrado in potrebne izdatke obdolžencu za njegovega zagovornika. Kriti mora namreč stroške zagovornika in nima nobenega pravnega temelja, da bi stroške obdolženčevemu zagovorniku izplačal kar neposredno. Ne glede na določilo, ki obremenjuje za plačilo stroškov proračun, kar je glede na naravo kazenskega postopka in glede na posledice, ki jih s seboj prinaša, samoumevno in pravilno, lahko trdimo, da obstaja prvenstveno razmerje med obdolžencem in njegovim zagovornikom, četudi je ta postavljen po uradni dolžnosti. V prid temu stališču pritrjuje tudi socialni korektor, ki prenaša originarno plačilo zagovornika z obdolženca na proračun.

Nadaljnje zaključke pa sem izvedel iz tolmačenja 1. odst. 92. člena s strani Vrhovnega sodišča, ki pravi, da bi zgolj gramatikalna razlaga te določbe sicer govorila v prid stališču, da mora obdolženec, ki ni socialno ogrožen in mu je bil postavljen zagovornik, sam plačati tega zagovornika, torej, da bi bil zagovornikov riziko, ali bo prišel do poplačila. Vendar naprej Vrhovno sodišče pravi, da ta zakonska določba ureja vprašanje, kdo bo v končni fazi trpel stroške zagovornika.

Ali je potem potrebno v primeru, ko je obdolžencu s sodbo naložena povrnitev vseh stroškov kazenskega postopka in mu je bil v postopku postavljen zagovornik, pozneje pa si ga je na podlagi pooblastilnega razmerja izbral sam, najprej le-tega zagovornika po uradni dolžnosti izplačati iz proračunskih sredstev in potem le-to izterjati od obdolženca. Odgovor je vsekakor pritrdilen in prav tako v primeru, ko je naložena povrnitev stroškov kazenskega postopka zasebnemu tožilcu, mora le ta izplačati nagrado in potrebne izdatke obdolžencu postavljenega zagovornika sodišču.

Vse to pa je izpeljano iz predpostavke, kar navaja tudi Vrhovno sodišče, da med postavljenim zagovornikom in obdolžencem ni vzpostavljeno nobeno civilno oziroma obligacijskopravno razmerje, temveč, da je to razmerje vzpostavljeno med sodiščem in zagovornikom po uradni dolžnosti.

Kljub vsemu pa se mi še vedno pojavljajo vprašanja glede razmerja med obdolžencem in postavljenim zagovornikom. Glede na to, da med njima ni vzpostavljeno nobeno civilno oziroma obligacijskopravno razmerje, zakaj potem lahko predsednik sodišča, četudi sam s sklepom postavi zagovornika po uradni dolžnosti, le-tega v primeru, če ne opravlja svoje funkcije v redu, razreši le na zahtevo ali s privolitvijo obdolženca. Ali pa je to samo varovalka pred samovoljnostjo sodišča oziroma njegovega predsednika, za kar pa ne vidim utemeljenih razlogov, saj mora vsak zagovornik imeti dovolj časa za pripravo obrambe, ter, da bo do takega primera le redko prišlo, saj je sama razrešitev in obvestitev o tem odvetniške zbornice težka sankcija za odvetnika. (v redu na zahtevo že, ker le obd. ve da ga slabo zastopa, za privolitev pa …)

Ker sem že začel z obvezno obrambo, bi, četudi bi se lahko o tem posebej razpisal, opozoril le na nekatere nejasnosti, ki se pojavljajo. S tem imam določno v mislih 3. odstavek 70. člena, po katerem mora imeti obdolženec zagovornika ob vročitvi obtožnice oz. zasebne tožbe, če gre za kaznivo dejanje iz pristojnosti okrožnega sodišča. Če ostanem le v okviru teme, ki jo obravnavam, bi opozoril na zakonsko neenakost obdolžencev, katerim je bil zagovornik postavljen po uradni dolžnosti. Naj poudarim, da ne poznam sodne prakse v tej smeri, ampak glede na veljavna določila zakona, drugačna kot nadalje opisana razlaga ne bi bila sprejemljiva. Po našem 4. odstavku 92. člena ZKP se poleg stroškov iz 1. do 5. točke 2. odstavka istega člena in potrebnih izdatkov postavljenega pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, izplačujejo vnaprej tudi potrebni izdatki postavljenega zagovornika, vendar le v postopku zaradi kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Prav tu trčimo na nesmisel, saj pozna ZKP tudi primere, ko je predpisana obvezna obramba, pa se kaznivo dejanje preganja na zasebno tožbo. Res, da so to le kazniva dejanja zoper čast in dobro ime storjena s tiskom, po radiu, televiziji, ali z drugimi sredstvi javnega obveščanja ali na javnem shodu, a vendar je obdolženec za navedena kazniva dejanja, kateremu je zakon določil kot stvarno pristojno okrožno sodišče v neenakopravnem položaju z drugimi obdolženci. Zakon mu je predpisal obvezno obrambo, plačilo le te pa prepustil njemu samemu. Vse lepo in prav, toda kje naj postavljeni zagovornik glede na tolmačenje, da med njim in obdolžencem ne obstoji nikakršno civilno oziroma obligacijskopravno razmerje, najde osnovo za izterjavo zneska stroškov od obdolženca. Glede na jasnost 4. odstavka 92. člena, pa mu lahko tudi sodišče glatkomalo zavrne (ali zavrže?) tudi zahtevek za izplačilo potrebnih izdatkov. V primeru situacije, ko si bo med postopkom, potem ko je obdolženca že zastopal postavljeni zagovornik, le ta izbral in pooblastil drugega zagovornika, bi ostal razrešeni postavljeni zagovornik tudi brez vnaprejšnjega izplačila potrebnih izdatkov, saj za njihovo vnaprejšnje izplačevanje določa zakon kot predpogoj pregonljivost storilca po uradni dolžnosti. Tako bi sodišče v evidenci, do odločitve o tem, kdo bo nosil stroške kazenskega postopka, obdržalo zahtevek zagovornika in mu s tem rešilo vsaj problem spremljanja postopka.

Ko je zakonodajalec v novem procesnem zakonu spreminjal letno postavko, kot kriterij za obvezno obrambo, v splošno določilo pristojnosti okrožnega sodišča, ni verjetno pomislil na vse posledice, ki jih taka sprememba povzroča. Z vnovično spremembo proti stari ureditvi, le z nižjo letno postavko, kot je predlagano v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku, pa bo navedeni problem postal zopet brezpredmeten.

Kaj bi z spremembo izgubili?

Dostikrat slišimo marsikatero pikro na račun sodišča v zvezi z hitrostmi postopkov. Res je sodišče tista inštitucija, ki vodi vse sodne postopke in je pač tista, v kateri laik išče krivdo. Vendar ima zakonodajalec v rokah “škarje in platno”, s katerima bi lahko z drugačnimi procesnimi predpostavkami prispeval k večji hitrosti in učinkovitosti sodišč. Na žalost pa gre tudi v tej predlagani spremembi v drugo smer.

Z vmesnimi izplačevanji nagrade zagovornikom po uradni dolžnosti lahko v večji meri pride do zavlačevanj postopka. Zagovornik tako lahko na najrazličnejše načine zavlačuje kazenski postopek, ne da bi izkazal najmanjši interes za njegovo dokončanje, saj se mu sproti izplačuje vsaka opravljena storitev. Do tega verjetno ne bi prišlo, če bi mu država povrnila samo potrebne stroške, nagrado pa bi dobil izplačano po končanju postopka, ali pa če bi ga vnaprej plačeval obdolženec.

Pa kaj, bi rekli, saj bo tako ali tako v primeru obsodilne sodbe obdolženec primoran povrniti vse stroške postopka. Že, ampak prav te negativne posledice vnaprejšnjih izplačevanj nagrad postavljenim zagovornikom lahko privedejo do tega, da do obsodilne sodbe sploh ne pride.

Če sodišče po sedanji ureditvi izplača naprej nagrado za obdolženčevega zagovornika, obdolženec pa je plačilno sposoben in bi mu sodišče v primeru obsodilne sodbe naložilo tudi povračilo vseh stroškov kazenskega postopka, potem bi, pa čeprav le začasno, storilo nekaj, za kar v veljavnem ZKP sploh ni osnove. Oprostitev plačila stroškov namreč nastopi le v točno z zakonom predvidenih primerih (npr. v čl. 95/4, 97/1, oba ZKP).

Nenazadnje pa glede dolžnosti povrnitve stroškov ni mogoče sklepati vnaprej. Ne samo to, da se še ne ve, kakšen bo izid postopka in kdo bo zavezan plačati stroške kazenskega postopka, ampak tudi obseg stroškov še ni znan, prav od njihove višine pa je odvisna tudi sposobnost obdolženca, da jih povrne.

Posredno pa zavlačevanje postopka privede do procesne ovire za vodenje kazenskega postopka in sicer do zastaranja. In prav krajši zastaralni roki so za nezahtevna kazniva dejanja, ki se ne obravnavajo prednostno in je možnost zastaranja le še večja. S tem pa je neposredno prizadet tudi oškodovanec, saj ne dobi samo moralnega zadoščenja, ampak sploh izgubi zaupanje do celotnega kaznovalnega aparata in države.

Priznavam, da razlog zavlačevanja postopka in s tem možnost zastaranja ne vzdrži v vseh situacijah, ki se lahko pojavijo. Tako delno v primeru prenehanja razlogov, ki so narekovali obvezno obrambo, zagovornik ne sodeluje več v postopku in nanj nima več vpliva; prav tako pa v primeru, ko si obdolženec sam pooblasti drugega odvetnika. Vendar tudi v takem primeru ne vidim razlogov za to, da se ne bi zahtevek odvetnika obdržal do konca glavne obravnave v evidenci in tako zagovorniku rešil problem spremljanja postopka.

S tem je rešeno tudi vprašanje, kdaj je sodišče dolžno odločiti o višini nagrade zagovornika po uradni dolžnost, kateri je podal zahtevek za izplačilo. Res je: ne zakon in ne na njegovi podlagi izdani pravilnik ne dajeta eksplicitnega odgovora; vendar vseeno ni nobenega dvoma, saj ni določeno izplačevanje nagrade postavljenega zagovornika vnaprej in to niti začasno. Zgolj interes odvetnika za takojšnje plačilo pač ne more biti zadostna podlaga za drugačno sklepanje.