Po mnenju mnogih² gre za zmotno sodno prakso, vendar zaradi stiske (socialne in denarne), v kateri se znajdejo osebe, ki imajo pravni interes po vlaganju pravnih sredstev, naj še nobena taka zadeva ne bi prišla v presojo Vrhovnega sodišča in tudi ne Ustavnega sodišča. Gre za globalni problem, s katerim sta se v zvezi s svojimi člani v preteklosti srečali tudi Gospodarska zbornica Slovenije in Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije.V konkretnem primeru je bistven zgolj odgovor na eno vprašanje. Sodna praksa je v številnih odločbah namreč zavzela stališče, da ni mogoče šteti, da naj bi bili prejemki od potnih stroškov in dnevnic izvzeti iz izvršbe, saj kaj takega iz 101. člena ZIZ naj ne bi izhajalo. Prav tako pa glede teh prejemkov naj ne bi bila določena omejitev po 102. členu ZIZ. Tudi ti prejemki naj bi po mnenju sodišč bili denarna terjatev dolžnika po 128. členu ZIZ in zato niso izvzeti iz izvršbe niti ni zakonodajalec za te prejemke predpisal omejitve.³ ZIZ v 128. členu in nadaljnjih ureja izvršbo na plačo. V tem členu se torej ureja izvršba na plačo in druge stalne prejemke, pri čemer drugi odstavek 128. člena ZIZ določa, da se določbe ZIZ, ki urejajo izvršbo na plačo, smiselno uporabljajo tudi za izvršbo na pokojnino, nadomestilo plače, prejemke zaradi začasne brezposelnosti in druge stalne denarne prejemke, če zakon ne določa drugače. Povračila materialnih stroškov delavcu pa ne moremo uvrstiti niti pod plačo niti pod druge stalne denarne prejemke.Temeljni zakon, v katerem dobimo odgovor na vprašanje, kaj pomeni plača, je Zakon o delovnih razmerjih (ZDR),⁴ ki v drugem odstavku 126. člena določa, da je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov. Tretji odstavek 127. člena istega zakona jasno določa, kaj so dodatki k plači. To so dodatki za posebne pogoje dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, za nočno delo, nadurno delo, delo v nedeljo, delo na praznike in dela proste dneve, dodatki za posebne pogoje dela in dodatek na delovno dobo. Člen 130 ZDR pa je tisto zakonsko določilo temeljnega zakona za to področje, ki ureja povračila stroškov v zvezi z delom. Da morebiti ne bo pomote, gre za povračila stroškov, in ne za kakršnekoli druge prejemke iz delovnega razmerja (kot so na primer regres za letni dopust itd.). Že omenjeni 129. člen ZIZ jasno določa, da sme sodišče pri izvršbi na plačo zarubiti del plače in naložiti delodajalcu, da mora po pravnomočnosti sklepa plačati oziroma plačevati upniku denarni znesek ali denarne zneske, za katere je dovolilo izvršbo.

Določila ZIZ torej sama po sebi ne dopuščajo rubeža povračil materialnih stroškov, kar je razumljivo, saj bi se sicer dejansko zgodilo, da bi delavcu ob koncu delovnega meseca ostalo manj, kot pa Ustavno sodišče in zakon zahtevata, da mu mora ostati za golo preživetje. Pri povračilu stroškov delavcu namreč delodajalec zgolj povrne neposredne stroške, ki jih je delavec imel pri prihodu na delo in odhodu z njega ter pri opravljanju dela in ki jih je delavec dejansko čez mesec moral sam zalagati in plačevati, da je lahko sploh prišel na delo in z njega ter delal. Da bo še bolj jasno, si poglejmo to na praktičnem primeru. Primer – Delavec je hodil na delo in delal cel mesec od 1. do 30. septembra 2011. Vseh dvaindvajset delovnih dni se je vozil na delo in z njega 60 kilometrov z avtomobilom in je tako imel najmanj strošek za gorivo (če ne upoštevamo amortizacije vozila oziroma vseh stroškov, povezanih z njim), ki se v skladu z delovnopravnimi predpisi povrne v višini 18 centov na kilometer, pri čemer je tako upravičen do povračila 237,60 evra. Poleg tega je bil delavec s svojim avtomobilom petkrat v istem mesecu napoten tudi na delo na teren oziroma na t. i. službena potovanja, za kar je naredil skupaj 420 kilometrov, pri čemer mu je vnovič nastal najmanj strošek za gorivo (če ne upoštevamo amortizacije avtomobila oziroma vseh stroškov, povezanih z njim). V skladu s predpisi se mora delavcu povrniti znesek 37 centov na kilometer, pri čemer je torej delavec upravičen do povračila 155,40 evra. Delavcu med delovnim časom delodajalec ne zagotavlja toplega obroka, zato si ga delavec priskrbi sam s prehranjevanjem v bližnji menzi, zaradi česar je upravičen do povračila stroška za prehrano v višini 4,50 evra na dan. Na plačilni dan dne 15. oktobra 2011 mu je delodajalec na bančni račun tako izplačal plačo v višini 572 evrov neto in materialne stroške, vključno z nadomestilom za prehrano v znesku 492 evrov. Delodajalec je torej delavcu poleg izplačila minimalne plače povrnil tudi stroške, ki jih je delavec skozi mesec že sam založil, da je lahko prišel na delo in z njega ter da je delo lahko sploh opravljal. Delavcu bi torej ob izplačilnem dnevu 15. oktobra 2011 ostala na voljo minimalna plača, kar je prav. Po stališču zdaj veljavne sodne prakse pa bi bil ob rubežu stroškov v višini 492 evrov na izplačilni dan 15. oktobra 2011 za delavca rezultat 80 evrov, saj bi delavec moral iz prejemka minimalne plače v višini 572 evrov najprej povrniti materialne stroške, ki jih je imel s prihajanjem na delo in odhajanjem z njega, službenimi potmi ter zalaganjem stroškov za prehrano med delom. Delavec bi torej ves mesec hodil delat, pri čemer mu na koncu meseca za preživetje ne bi ostala niti minimalna plača, ampak le 80 evrov. Jasno je, da si naslednji mesec, če ga bo sploh dočakal, niti ne bo mogel več privoščiti priti na delo in delati, saj ne bo imel s čim si vnaprej skozi mesec plačevati oziroma pokriti stroškov prevoza na delo in z njega. Taka ureditev je očitno napačnaOb pojasnjevanju zmotne odločitve so se sodišča sklicevala na določila 101. in 102. člena ZIZ-1, glede katerih so navajala, da 102. člen, ki določa omejitve izvršbe (tudi na plačo), ne izvzema povračil materialnih stroškov iz izvršbe. Da je tako sklicevanje sodišča napačno, je jasno že iz prvega odstavka 102. člena ZIZ, ki omenja samo plačo, pokojnino, nadomestilo plače, odškodnino, itd., ne pa povračila materialnih stroškov, kot sem že pojasnil.Enako pa velja tudi za zmotno sklicevanje na določila 101. člena ZIZ, ki izrecno našteva prejemke, ki so izvzeti iz izvršbe. Kot sem že poudaril, povračila materialnih stroškov sploh niso del plače in je zato sploh nesmiselno govoriti, da bi moral 101. ali 102. člen iz izvršbe na plačo določno izvzemati tudi povračila materialnih stroškov, saj v opredelitev plače sploh ne spadajo. Če pa bi morebiti šteli (vendar za tako stališče tudi ni podlage), da se lahko povračila materialnih stroškov uvrsti med “druge stalne prejemke”, za katere smiselno uporabo določil izvršbe na plačo določa 128. člen ZIZ, pa ne moremo govoriti o drugem kot o neustavnosti take določbe. Zaradi jasnosti situacije sploh ni treba posegati po tuji literaturi in tuji sodni praksi ter iskati smernic takih rešitev v tujini. Ironija ali zgolj še en dokaz, da je stališče naše sodne prakse zmotno?Če bi namreč delodajalec zagotavljal delavcu med delovnim časom ustrezen topli obrok, potem mu v skladu z delovnopravnimi predpisi ni treba izplačevati stroška oziroma t. i. nadomestila za prehrano. V takem primeru bi delavec to povračilo stroškov oziroma nadomestilo dobil v materialni obliki, torej v hrani, ki bi jo vsakodnevno pojedel.

Malo za šalo in malo zares: ali bi bili potemtakem ob stališču, ki ga zagovarja aktualna sodna praksa, upniki upravičeni tudi do rubeža te hrane, ki jo je dolžnik med delovnim časom zaužil in jo je dobil v okviru delovnega razmerja poleg izplačila minimalne plače!? Ali bi bili upravičeni morebiti do rubeža dela plačila, ki bi ga delodajalec namenjal za nakup in predelavo hrane v svoji menzi?

Da bo mera polna, pa poglejmo še primer, ko delodajalec delavcu zagotavlja organizirane in s strani delodajalca neposredno izvajalcu plačane prevoze na delo in z njega. Ali morebiti situacijo, ko delodajalci zagotovijo delavcem službeni avtomobil za prevoz na delo in z njega in tako v obeh opisanih primerih niso dolžni delavcu izplačati povračila stroškov za prevoz. Ali bi torej lahko potemtakem upniki posegli tudi po teh plačilih delodajalca izvajalcem prevozov, pri čemer pa v primeru zagotovitve službenega avtomobila za prevoz na delo in z njega potrebujemo še nekoliko bujnejšo domišljijo, kaj bi lahko v takem primeru upniki zarubili delavcu ali morebiti delodajalcu? Pustimo se presenetiti. Pa šalo na stran, gre za resen in razširjen problem, ki je že mnogim posameznikom in družinam prinesel veliko nepotrebne škode in gorja.