V obrazložitev takšnega predloga je Vlada Republike Slovenije kot predlagatelj zgolj suhoparno navedla, da »se določa širitev možnosti poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Po veljavni ureditvi je možnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo določena le za izvršilne naslove, izdane v postopku v gospodarskih sporih in sicer tako, da je poplačilo upnika pred pravnomočnostjo sklepa možno v vseh primerih izvršbe na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet. Po predlagani ureditvi bo možno poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi kateregakoli izvršilnega naslova (ne le tistega, izdanega v postopku v gospodarskih sporih) na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet, pod pogojem, da bo predlogu za izvršbo priložen izvršilni naslov.«

Prva novela Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-A) pa je že v letu 2002 definicijo izvršilnega naslova razširila na izvršljive odločbe, sezname ali listine za katere ratificirana in objavljena mednarodna pogodba določa, da so izvršilni naslov. S tretjo novelo Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C) v letu 2006 pa se je definicija razširila še na izvršilne naslove opredeljene s pravnimi akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno.

Poplačilo upnika pred pravnomočnostjo in možnost zlorab

Torej krog izvršilnih listin, na podlagi katerih lahko upniki v slovenskih izvršilnih postopkih dosežejo svoje poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in torej preden je imel dolžnik možnost ugovarjati zoper sklep o izvršbi, se je torej močno razširil in se z vsako novo tovrstno ratificirano in objavljeno pogodbo in z vsako novo članico Evropske unije še razširi. S tem pa se je razširil tudi krog možnosti zlorab, nepravilnosti ali nedoslednosti, ki se lahko dogodijo pri izdaji izvršilnih naslovov pred različnimi organi različnih tujih držav, ki izdajajo ali potrjujejo listine, ki dobijo v našem izvršilnem postopku moč izvršilnega naslova. V prispevku se bomo podrobneje omejili zgolj na evropski plačilni nalog, njegovo potrdilo o izvršljivosti ter Republiko Italijo, pri čemer pa se sklepne ugotovitve zagotovo lahko nanašajo tudi na številne druge tuje izvršilne naslove.

Proti takšnim morebitnim zlorabam, nepravilnostim ali nedoslednostim pa naš zakon in pravni sistem ni ponudil dolžnikom zadostnega oziroma ustreznega pravnega varstva. Namreč v primerih izvršb z mednarodnim elementom se izkažejo kot popolnoma neustrezna in neuporabljiva določila v zvezi z nasprotno izvršbo. Poleg tega pa mora dolžnik zoper izvršilni naslov sprožiti pravna sredstva v državi izvora, pred našimi sodišči pa z ugovorom in predlogom doseči odlog izvršilnega postopka do odločitve o pravnih sredstvih v državi izvora. Izoblikovala se je namreč jasna sodna praksa, da se lahko vsakršne ugovore zoper izvršljivi evropski plačilni nalog graja zgolj pred sodiščem države članice izvora evropskega plačilnega naloga. Vse lepo in prav, če ne bi bil dolžnikov denar s strani banke že izplačan upniku v tujino, preden je bil dolžnik sploh seznanjen s sklepom o izvršbi in še preden je imel možnost zoper sklep o izvršbi ugovarjati.

Ker je poplačilo (domnevnega) upnika mogoče, še preden je nasprotna stranka imela možnost, da pred izvršilnim sodiščem uveljavi argumente v svojo korist, se pojavlja vprašanje skladnosti z ustavno pravico do izjave, ki se odraža v pravici do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije (URS). Ker pa ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi ne zadrži izvršbe, se postavlja tudi vprašanje skladnosti s pravico do pravnega sredstva po 25. členu URS.

Skladnost z Ustavo RS?

Ustavno sodišče Republike Slovenije (US) je že obravnavalo dopustnost poplačila upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in sicer v svoji odločbi opr. št. U-I-339/98 z dne 21. januarja 1999, kjer pa je obravnavalo zgolj izvršbo na podlagi slovenskega izvršilnega naslova in še to zgolj za primere, ko gre za t. i. gospodarsko izvršbo. Ustavno sodišče je takrat kot dva izmed ključnih argumentov za dopustnost takšne ureditve navedlo:
1. Lažjo vzpostavitev prejšnjega stanja (vračilo denarja dolžniku), v kolikor se po poplačilu upnika sklep o izvršbi razveljavi, zlasti ker naj bi bilo predpisano plačilo preko računa pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet in kadar ima torej tudi upnik račun pri takšni organizaciji. To naj bi bilo po navedbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije zagotovilo, da bo dolžnik ob morebitni nasprotni izvršbi (če bo sklep o izvršbi naknadno razveljavljen) učinkovito in enostavno lahko dosegel vračilo denarja.
2. Ker izvršba na sredstva na računu pri organizaciji, ki opravlja plačilni promet, pride v poštev le pri dolžnikih, ki so pravne osebe ter pri izvršbi zoper podjetnika ali drugo osebo, ki opravlja registrirano dejavnost in le pri obveznostih, katerih izpolnitev se opravlja kot plačilni promet.

Prvi od ključnih argumentov, zaradi katerih je leta 1999 US ocenilo kot dopustno poplačilo upnika pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi preko sredstev na računu organizacije, ki opravlja plačilni promet, je odpadel oziroma ni bil več spoštovan od leta 2002 dalje, ko je novela ZIZ-A definicijo izvršilnega naslova razširila na izvršljive odločbe, sezname ali listine za katere ratificirana in objavljena mednarodna pogodba določa, da so izvršilni naslov ter, ko je leta 2006 novela ZIZ-C definicijo razširila še na izvršilne naslove, opredeljene s pravnimi akti EU, ki se v Republiki Sloveniji uporabljajo neposredno. Namreč, kakor hitro gre za upnike s prebivališči, sedeži, premoženjem in računi v tujini, postanejo določila našega izvršilnega zakona o nasprotni izvršbi zgolj mrtva črka na papirju in torej argumenti o lažji vzpostavitvi prejšnjega stanja odpadejo. Naš domnevni dolžnik bo namreč moral po svojo pravico v tujo državo, pri čemer bo učinkovitost morebitnega sodnega varstva, da bo tedaj pridobil nazaj tisto, kar je brez možnosti kakršnegakoli ugovora v izvršbi prisilno moral plačati, odvisna izključno od (tedanje) plačilne sposobnosti nasprotne stranke. Če pa ni šlo zgolj za sodno nedoslednost pač pa tudi za prevaro s strani upnika, pa je že od vsega začetka lahko vsakomur jasno, da (domnevni) dolžnik svojega denarja ne bo nikoli več uspel izterjati nazaj, saj zagotovo »slamnati« upnik že ob vložitvi izvršilnega predloga ni razpolagal z kakršnimkoli premoženjem.

Drugi zgoraj citirani ključni argument US iz leta 1999 pa je odpadel, ko je novela ZIZ-H takšno ureditev poplačila pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi v primerih izvršb na denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet razširila iz gospodarskih na vse izvršilne naslove.

Kot je razvidno iz poročevalcev državnega zbora, pa zakonodajalec ni opravil potrebnega tehtanja ustavnih pravic in t. i. testa sorazmernosti pri posegu v pravico domnevnih dolžnikov do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu URS in pravico do izjave po 22. členu URS. Pri tem se lahko vprašamo tudi, v čem je upnik na slabšem, če organizacija za plačilni promet pred pravnomočnostjo zgolj zarubi denarna sredstva in jih izplača šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi. Lahko odgovorimo, da prav v ničemer. Zarubljena denarna sredstva so na varnem in izven dolžnikove oblasti, dolžniku pa sta s tem zagotovljeni ustavni pravici do izjave in učinkovitega pravnega sredstva, izničena pa je tudi možnost morebitnih nedoslednosti in zlorab. Zgolj časovna komponenta, oziroma obdobje, v katerem sodišče pravnomočno odloča o morebitnih pravnih sredstvih dolžnika, pa ne more biti zadosten in utemeljen razlog, da se tako korenito poseže v prej omenjeni ustavni pravici (domnevnih) dolžnikov.
Pregled sodne prakse sodišč v Republiki Italiji pokaže, da sodišča potrjujejo tudi izvršljivost evropskih plačilnih nalogov, ki dejansko niso bili vročeni domnevnemu dolžniku niti mu niso bili kjerkoli puščeni in zato z njimi domnevni dolžnik ni bil seznanjen. Štejejo namreč celo, da naj bi bila vročitev opravljena, četudi se je poštna pošiljka s plačilnim nalogom vrnila nazaj na naslov sodišča, denimo v primeru odsotnosti. Če naslovnik pisanja ni dvignil, domnevni dolžnik niti ni bil seznanjen s pisanjem, zato niti ni imel možnosti vložiti kakršnegakoli pravnega sredstva. Primerov, ko lahko pride do takšne ali podobne situacije, je še veliko. Tako štejejo poštno vročitev za opravljeno tudi, če naslovnik odkloni sprejetje in se pošiljka poštno vrne nazaj pošiljatelju. Takšno postopanje sicer ni skladno z določili Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, saj je Evropski plačilni nalog dopustno toženi stranki vročiti le v skladu z nacionalnim pravom države in sicer na enega od načinov, ki so našteti v 13. in 14. členu Uredbe (ES) št. 1896/2006.

Takšne prakse tujih sodišč pa zgolj še dodatno utemeljujejo argumente, da zaradi sprememb Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki so zgolj nekritično širile pravice upnikov, na drugi strani pa niso dodale adekvatne zaščite domnevnim dolžnikom, ni moč govoriti več o ustavno sprejemljivi ureditvi konkretne situacije. Na takšen način namreč prizadeti osebi pravica do izjave ni le omejena, pač pa v celoti odvzeta.

Sklep

V kolikor torej morebiti ni moč razumno utemeljiti (ta problematika ni predmet tega prispevka) bodočega nujno potrebnega razlikovanja ureditve med domačimi in tujimi izvršilnimi naslovi, je vsekakor potrebno stopiti korak nazaj in v vseh primerih dovoljevati prenos denarnih sredstev šele po pravnomočnosti sklepa o izvršbi.
Pamet v roke – saj smo lahko že jutri žrtve nedoslednosti ali zlorab. Na vprašanje, ali je zaradi tovrstne ureditve naš denar na bankah v Republiki Sloveniji varen, je moj odgovor: ne, dokler se zadevna zakonodaja ne spremeni.