POVZETEK

Da elektromagnetno sevanje vpliva na zdravje ljudi ni več sporno. Prav je torej, da bi se pri umeščanju novih virov takšnega sevanja v prostor ravnalo skladno z načeli previdnosti in se torej v čim večji meri izogibalo možnostim nastankom škodljivih posledic na zdravju ljudi. Tem ugotovitvam pa mora slediti tudi sodna praksa in sicer tako pri obstoječih virih, kakor tudi pri umeščanju novih virov v prostor, saj bo le tako lahko prišlo v prihodnosti do tega, da bo državi in investitorjem načelo previdnosti postalo edino in osnovno vodilo pri sprejemanju odločitev s tem v zvezi. Prvi korak je bil narejen že v letu 2008, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije jasno zavzelo stališče, da določitev mejnih vrednosti dopustne obremenitve okolja z upravnimi predpisi ne izključuje možnosti ugotavljanja škodljivih vplivov, npr. vira sevanja, v pravdi. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so orientacija, vendar sodišče v principu nanje ni vezano.

Ključne besede:elektromagnetno sevanje, škodljivost, posledice, pravna sredstva;

ABSTRACT

It is not disputable anymore that electromagnetic radiation has effects on human health. It would thus be right to act in accordance with the principles of precaution and therefore avoid as much as possible the possibilities of generation of adverse consequences for human health when positioning new sources of such radiation in the environment. Such conclusions have to be followed by the case-law both as far as the existing sources and the positioning of new ones in the environment are concerned, since this is the only way that will lead to a future in which both the state’s and the investors’ only and basic decisionmaking guideline in taking decisions in this regard will be the precaution principle. The first step was taken in 2008 when the Supreme Court of the Republic of Slovenia took the firm position that the fixing of maximum levels for the allowable environmental impacts by administrative provisions did not exlude the possibility of identifying the harmful effects – as for example – of the radiation source in legal disputes. The administrative provisions concerning the emission allowances represent an orientation by which the Court is not bound in principle.

Key words: electromagnetic radiation, harmfulness, effects, legal remedies;

Z elektromagnetnim sevanjem se srečujemo vsakodnevno. Dejstvo je, da v državah, kjer se resno zavedajo tudi nevarnosti in škodljivih posledic, ki jih elektromagnetno sevanje lahko prinaša, ravnajo preudarno in v skladu z načelom previdnosti. Takšna ravnanja so vsekakor bolj prijazna okolju in ljudem, kar nenazadnje pomeni, da je  posledično v okolju tudi konfliktnih situacij manj.

Ali je elektromagnetno sevanje škodljivo ali ne, dandanes ni več vprašanje. Številne medicinske raziskave in študije namreč dokazujejo, da je elektromagnetno sevanje na razdalji manj kot 200 m škodljivo za zdravje. Še več, potrjujejo zdravju škodljiv vpliv daljnovodov tudi do oddaljenosti 600 m.

Rezultati raziskave Univerze v Oxfordu so pokazali, da imajo otroci, ki živijo v razdalji 200 m od visokonapetostnih električnih vodov, 70% več možnosti, da zbolijo za levkemijo, kot tisti, ki živijo 600 m stran od visokonapetostnih vodov. Študija je tudi pokazala, da imajo otroci, ki živijo v oddaljenosti 200 – 600 m od visokonapetostnih vodov, 20 % več možnosti, da zbolijo za levkemijo, kot tisti, ki živijo izven tega območja.

Vir: http://www.bmj.com/content/330/7503/1290

Univerza v Tasmaniji, Avstralija in Univerza v Plymouth-u, Velika Britanija sta septembra 2007 objavili raziskavo v Australian Internal Medicine Journal o vplivu dolgotrajne izpostavljenosti visokonapetostnim daljnovodom na limpfome, levkemijo in povezane bolezni. Ugotovljeno je bilo, da so ljudje, ki so do svojega 5. leta starosti živeli na oddaljenosti manj kot 300 m od visokonapetostnega daljnovoda, imeli 5-krat večjo verjetnost, da kot odrasli zbolijo za rakom, v primerjavi s tistimi, ki so živeli dlje od daljnovoda. Če so živeli v oddaljenosti manj kot 300 m od daljnovoda kadarkoli znotraj prvih 15 let svojega življenja, je bila verjetnost, da bodo kot odrasli oboleli za rakom, trikrat večja kot pri tistih, ki so živeli dlje od daljnovoda.

Vir: http://onlinelibrary.wiley.com/doi/10.1111/j.1445-5994.2007.01389.x/abstract

V študiji, ki so jo opravili leta 2008 na Univerzi v Bernu, Švica, so ugotovili, da bližina visokonapetostnih vodov povečuje tveganje za nevro-degenerativne bolezni, kot je Alzheimerjeva bolezen. Ljudje, ki so 5 let živeli na oddaljenosti 50 m od daljnovoda, so imeli 1,5-krat večje tveganje za Alzheimerjevo bolezen kot ljudje, ki so živeli na razdalji več kot 600 m stran od daljnovoda. Ljudem, ki so 10 let živeli na razdalji manj kot 50 m od daljnovoda, se je to tveganje povečalo na 1,78 krat. Za 15 let bivanja na tem območju je bilo tveganje za Alzheimerjevo bolezen dvakrat višje.

Vir: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/18990717

Kateri predpisi varujejo nas in naše okolje?

Odgovor je številni, tako na področju civilnega, upravnega ter kazenskega postopka. Če jih na hitro preletimo, lahko postanemo celo optimistični, vendar pa je njihova dejanska vrednost in možnost uporabe s strani posameznika v praksi vse prej kot rožnata. Omejili se bomo na svetlejše točke, ki kažejo na to, da lahko tudi na tem področju v prihodnosti pričakujemo spremembe na bolje in tudi večjo dostopnost in učinkovitost pravnih sredstev.

Republika Slovenija je leta 2004 ratificirala Konvencijo o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah[1], ki jo bolj poznamo pod imenom Aarhuška konvencija. Že leta 2008 je Ustavno sodišče Republike Slovenije na njeni podlagi odločilo[2], da je Zakon o ohranjanju narave[3] v neskladju z Ustavo, ker ne ureja sodelovanja javnosti v postopku priprave podzakonskih aktov, ter državnemu zboru naložilo, da mora neskladje odpraviti v roku treh mesecev po objavi odločitve Ustavnega sodišča. Leta 2005 je h konvenciji pristopila tudi Evropska unija ter septembra 2006 sprejela Uredbo (ES) št. 1367/2006 Evropskega parlamenta in sveta o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti.^[4]

Že Ustava Republike Slovenije[5] v 72. členu jasno in nedvoumno določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja. Država skrbi za zdravo življenjsko okolje. V ta namen morajo zakoni določati pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. Prav tako mora zakon določati, ob katerih pogojih in v kakšnem obsegu je povzročitelj škode v življenjskem okolju dolžan poravnati škodo.

Še več optimizma nam vlije 14. člen Zakona o varstvu okolja, ki določa, da lahko za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec (v nadaljnjem besedilu: nosilec) posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. V istem členu pa zakon za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja kot posebnega področja v skladu z zakonom določa in pooblašča tudi varuha človekovih pravic. Tudi deveti[6], deseti[7] in enajsti[8] člen istega zakona izgledajo dokaj obetavno, dejstvo pa je, da v javno dostopni sodni praksi na področju elektromagnetnega sevanja in Zakona o varstvu okolja ni zaslediti spodbudne sodne prakse.

Lahko pa pričakujemo spremembe tudi v tem pogledu, saj je na primer sodna praksa v primeru tožbenih zahtevkov na podlagi Obligacijskega zakonika[9] že izoblikovala in zavzela spodbudna stališča. V kolikor bi bilo torej takšnih tožb v primerih obstoječih nadzemnih daljnovodov sčasoma več in več, bi morebiti to spodbudilo razmišljanja odgovornih, da bi vsaj pri gradnji novih daljnovodov ravnali v skladu z načelom previdnosti in torej daljnovode postavljali na način, ki bi glede na zadnja medicinska in tehnična dognanja imel na prebivalstvo čim manj negativnih vplivov. Verjetno bi se, če bi imeli vzpostavljen jasen sistem odgovornosti, da bi tisti, ki bi sprejemali odločitve s škodljivimi posledicami, tudi osebno in z vsem svojim premoženjem za te posledice odgovarjali, že sedaj razmišljalo drugače. Tako pa se lahko zgodi, da bomo morali škodo in posledice v končni fazi v prihodnosti nositi vsi potrošniki električne energije kot poseben dodatek pri mesečnih računih. Poleg tega pa bi tovrstna kazniva dejanja ne smela imeti predpisanih zastaralnih rokov ali pa bi ti morali biti dosti daljši, saj je jasno, da se škodljive posledice na prebivalstvu največkrat lahko nedvoumno dokažejo šele čez dolga leta. Tudi takšna sprememba v kazenskem zakoniku bi verjetno dosti pripomogla k drugačnemu razmišljanju že ob načrtovanju in gradnji daljnovodov. Kot torej pravi Višje sodišče v Celju v svojem sklepu[10], se mejne vrednosti elektromagnetnega sevanja nanašajo na širše okolje od meja 3. člena Uredbe[11] in zato ni izključeno ugotavljanje škodljivih vplivov daljnovoda v pravdi. Pred tem pa je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi[12] zavzelo podobno stališče, in sicer da določitev mejnih vrednosti dopustne obremenitve okolja z upravnimi predpisi ne izključuje možnosti ugotavljanja škodljivih vplivov, npr. vira sevanja, v pravdi. Upravni predpisi o dovoljenih količinah emisij so orientacija, vendar sodišče v principu nanje ni vezano. Zato, kot pravi Vrhovno sodišče v nadaljevanju, je nižje sodišče pravilno presojalo škodljiv vpliv daljnovoda na bivanje v konkretnem stanovanjskem objektu in na podlagi dokazne ocene ugotovilo, da bližina daljnovoda škodljivo vpliva na bivanje v njem. Tožnikom je bila v tej pravdi uspešno prisojena odškodnina z obrestmi, na podlagi katere bi si lahko na drugi lokaciji kupili drugo nepremičnino, obstoječo nepremičnino pa prepustili v last odgovornim za povzročitev škode.

Zelo pomembne pa so seveda aktivnosti in pravna sredstva zainteresiranih posameznikov, civilnih iniciativ kakor tudi nevladnih organizacij že v fazi sprejemanja prostorskih aktov in v vseh nadaljnjih fazah ter na vseh ravneh odločanja. Gre za številne možnosti (pri čemer so prenekatera določila predpisov s tem v zvezi potrebna tudi še ustavne presoje), vendar bi to presegalo današnji časovni okvir tega prispevka. S tem v zvezi pa bi na tem mestu opozoril na zanimiv in uporaben priročnik, na katerega sem naletel pri iskanju literature na tem področju, z naslovom Pravna sredstva na področju varstva okolja.[13]