Ker tudi s tem pravnim sredstvom gospodarska družba – t. i. davčni zavezanec ne uspe, je primoran sprožiti upravni spor, v katerem pa sodišče razveljavi sporni odločbi. V ponovljenem postopku prvostopni davčni organ izda odločbo, s katero v celoti ugodi vsem pritožbenim navedbam davčnega zavezanca. Tema pa so zaradi “vznemirjanja” s strani davčnega organa nastali stroški: kdo jih je dolžan nositi?!

Krovni zakon, ki ureja to področje in po katerem morajo postopati upravni organi in drugi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, kadar v upravnih stvareh neposredno uporabljajo predpise, odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi posameznikov, pravnih oseb in drugih strank, je zakon o splošnem upravnem postopku.¹ Novi že sprejeti zakon,² ki bo stopil v veljavo z 2. 4. 2000, res bolj natančno ureja tudi poglavje o stroških, vendar naš problem rešujeta oba na podoben način. Tako 6. odst. 144. čl. sedaj veljavnega zakona določa, da stroške, ki jih ima v postopku stranka ali druga oseba zaradi postopka, uvedenega po uradni dolžnosti ali v splošnem interesu, katerih ni povzročila sama s svojim vedenjem, plača organ, ki je postopek uvedel. Smiselno enako ureja tudi novi zakon, le da izključuje osebne stroške stranke (stroške za njen prihod, izgubo časa in zaslužka).

Za našega davčnega zavezanca vse lepo in prav, v ponovljenem postopku bi tako prišel do poplačila vseh stroškov, ki so mu nastali, vključno s stroški upravnega spora.

Toda od 1. januarja 1997 se na davčnem področju uporablja zakon o davčnem postopku,³ ki je glede na zakon o splošnem upravnem postopku lex specialis, torej se na tem področju primarno uporablja. Le-ta je v svojem 8. členu določil, da vsako stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka, kot so: stroški za prihod, zamuda časa in izgubljeni zaslužek ter izdatki za takse in za pravno zastopanje ter strokovno pomoč. Prav na ta določila pa se davčni organi (davčni urad na prvi ter Glavni urad na drugi stopnji) v svoji praksi, ko davčnim zavezancem ne priznavajo nikakršnih stroškov, tudi sklicujejo.

Kolikor bi se že hoteli sprijazniti z dejstvom, da na specialnem področju, kot je davčno, res vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, pa nikakor ne bi mogli mimo nadaljnjega absurda. Kaj pa če drugostopni upravni organ ne bo odločil niti v za stranko še razumnem roku, kaj šele v zakonsko določenem roku, ter bo stranka, če bo hotela izposlovati izdajo odločbe, primorana sprožiti upravni spor zaradi molka organa? Tudi te stroške bo morala nositi stranka sama, saj zakon o upravnem sporu v primeru, ko upravno sodišče odloča le o zakonitosti upravnih aktov, pod katero se uvršča tudi t. i. molk organa, določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ravno tako bo stranka nosila celotne svoje stroške upravnega in sodnega postopka tudi v primeru, ko bo s svojo tožbo v upravnem sporu in pritožbenimi navedbami v upravnem postopku v celoti uspela, saj določilo zakona o davčnem postopku ne dopušča drugačnega postopanja. Menim, da bi vsaj v sporih, nastalih zaradi t. i. molka organa, stroške zaradi svoje nedelavnosti – odgovornosti, v vsakem primeru moral nositi organ (seveda stroške, ki so nastali izključno zaradi molka organa, to je stroške upravnega spora). Nesmisel drugačne ureditve nam kaže prav obravnavani primer. Možna rešitev bi bila že ustrezno tolmačenje 2. odst. 23. čl. zakona o upravnem sporu, ki določa, da stranka vselej trpi stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi, in stroške, ki so nastali po naključju, ki se je njej primerilo. Tako bi ob ugoditvi tožbenemu zahtevku, bila avtomatično izkazana tudi krivda tožene stranke, da so zaradi nje in samo zaradi nje (neodločitve o zadevi) nastali tožeči stranki stroški sodnega postopka.

Da bi bila zmeda na tem področju še večja, pa bi naš davčni zavezanec glede na sedanjo ureditev vseeno lahko prišel do celotnega poplačila vseh nastalih mu stroškov. Tako bi se zgodilo v primeru dvakratnega molka upravnega organa, takrat bi namreč Upravno sodišče o stvari odločalo meritorno in o stroških odločilo po določbah zakona o pravdnem postopku.⁴

Tudi drugi zakoni so postopek na svojem področju drugače uredili, vendar se v urejanje stroškovnega dela niso spuščali in se tako uporablja zakon o splošnem upravnem postopku. Zato res ne vem, kaj je zakonodajalca prav na davčnem področju vodilo v tovrstno ureditev, s katero se sam nikakor ne morem strinjati, saj ni dorečena in posega v temeljne civilizacijske in ustavne pravice davčnih zavezancev.